Sabljanje

O športni panogi

Moderno sabljanje ima korenine v starodavnih tradicijah mečevanja in od sabljačev zahteva hitrost, natančnost in hitre reflekse. Nasprotnika v dvobojih uporabljata eno izmed treh orožij: floret, meč ali sabljo. Vsako od treh orožij ima na konici varnostno napravo, ki zaznava dotike. Dvoboj je časovno omejen in se točkuje tako, da so točkami nagrajeni dotiki ciljnih delov nasprotnikovega telesa, ki so določeni za vsako orožje posebej. Sabljači imajo na hrbtu pripeto žico, ki sabljača povezuje z napravo za štetje dotikov. Nasprotnik osvoji točko tudi, če tekmovalec stopi z zadnjega dela sabljaške steze, ki je dolga 14 m in prekrita s talno oblogo, ki ne drsi. Na sredini steze je prečna črta, ki stezo deli na dva dela. Poleg sredinske črte sta na stezi še dve črti prostora pripravljenosti, ki potekata 2 m od črte na sredini steze in opozorilni črti 2 m na vsaki strani pred koncem steze. Zmaga sabljač, ki prvi osvoji 15 točk, pri čemer dvoboj nadzirajo sodniki in stranski sodniki, t. i. žirija. Sabljači imajo tudi posebno opremo, ki jo sestavlja obrazna maska, ki ima drobno mrežo, skozi katero sabljač dobro vidi in varuje njegov obraz in vrat; zaščitni jopič, narejen po meri, ki sabljača varuje pred poškodbami; dolga rokavica, ki varuje zapestje in prste in dolge bele ali črne nogavice.

Zgodovina

Dvoboj je star običaj reševanja konflikotov in dokazi o sabljanju obstajalo že iz 1200 pr. n. št. Vojskovanje je imelo veliko težo tudi v antični Grčijil, kasneje pa razvijejo tudi težja in bolj kruta orožja. Sabljanje v prvotnem pomenu besede se je nanašalo na vse vrste boja z orožji za udarec in vbod, kot z bodali, noži, kopji, sabljami in meči. Na viteških turnirjih srednjega veka je imelo sabljanje pomembno mesto, v naslednjih obdobjih pa je tudi meščanski stan začelo vse bolj vleči k temu športu.

Kot športna panoga se je sabljanje začelo razvijati v 14. in 15. stoletju, od 16. do 18. stoletja pa so bili dvoboji zelo pogosti. K priljubljenosti so pripomogle tri inovacije: razvoj lažjega orožja s ploščatim koncem (v izogib poškodbam), ki se imenuje floret, pravila glede dovoljenih tarč na telesu in zaščitna čelada. Ugotovili so tudi, da gibanje levo in desno ni učinkovito in zato razvili 14 m dolg ring. Sabljanje je bilo najbolj razvito v Italiji, kasneje tudi v Franciji in tako se v Evropi pojavita francoska in italijanska šola. Madžari kasneje razvijejo dominantno šolo sabljanja s sabljo in dominirajo v njej do sredine 20. stoletja. Pomembna je bila vojaška institucija pri Dunaju, ki je širila sabljanje v Avstro-Ogrski, kjer je kot inštruktor deloval tudi Rudolf Cvetko, ki je kot prvi Slovenec osvojil srebrno odličje na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912. Sabljanje pravzaprav nikoli ni bilo pridržano samo moškim – že v antiki so na primer sabljale tudi ženske, od 15. stoletja pa je bila vrsta znanih mojstric sabljanja predvsem v Italiji, Franciji in Nemčiji. Po koncu prve svetovne vojne so sabljaški dvoboji začeli izgubljati svoj čar, začelo pa se je širiti športno sabljanje.

Eno izmed pomembnih sprememb v modernem sabljanju predstavlja uvedba elektronskih naprav za registracijo zadetkov, ki so zmanjšale možnost napak in pristranskosti pri sojenju. V tridesetih letih 20. stoletja so jo najprej uvedli pri meču, v pedesetih letih je sledil floret, v osemdesetih pa se jima je pridružila še sablja.

Sabljanje in olimpijske igre

Sabljanje je eden izmed štirih športov, ki je na programu olimpijskih iger že od samega začetka modernih olimpijskih iger (od leta 1896), ko sta bili na programu OI moški floret in sablja. Štiri leta kasneje se je sablji in floretu na olimpijskem programu pridružil še meč. Je tudi eden redkih športov, pri katerem so profesionalci lahko nastopali na olimpijskih igrah pred letom 1980. Ženski floret se kot olimpijska disciplina prvič pojavi že leta 1924, z mečem začnejo ženske sabljati leta 1996 v Atlanti, s sabljo pa šele v Atenah leta 2004. Danes tako moški in ženske tekmujejo na individualnih in ekipnih tekmovanjih z vsemi tremi vrstami orožja.

Sabljanje v Sloveniji

Sabljanje sodi med najmanj izpostavljene slovenske športe, zgodovinsko gledano pa gre za Slovenijo za pomembno športno panogo, saj je prav v sabljanju prvi Slovenec osvojil olimpijsko medaljo. To je uspelo Rudolfu Cvetku, ki je v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro v ekipnem tekmovanju s sabljo. V času samostojne države slovenski sabljači uspehe dosegajo predvsem v mladinskih kategorijah.