Rokoborba

O športni panogi

Poleg atletike je rokoborba najbolj znan antični šport, ki se je izvajal predvsem v tekmovalni obliki in jo zasledimo pri ljudstvih na vseh celinah. Velja kot dokaz moči, vzdržljivosti, telesne pripravljenosti in spretnosti. Je borilni šport, v katerem si tekmovalec prizadeva svojega nasprotnika brez dodatnih pripomočkov, z določenimi prijemi oziroma meti spraviti, na pleča in za to prejema točke. Danes poznamo štiri glavne sloge ljubiteljske rokoborbe: grško-rimski, prosti, judo in sambo slog, pri čemer na modernih olimpijskih igrah rokoborci tekmujejo samo v prostem in grško-rimskem slogu.

Rokoborci so vedno oblečeni v rdeč in moder dres, na nogah pa nosijo copate z gumjastim podplatom, ki omogočajo boljši prijem in varujejo gležnje rokoborca pred poškodbami. Območje borbe je krog z 9-metrskim premerom, borba pa traja trikrat po dve minuti. Cilj vsakega borca je, da hrbtno stran nasprotnikovega ramena vsaj za sekundo pritisne ob tla, s čimer je dvoboj takoj končan, sicer pa odločajo točke, ki jih za posamezne prijeme ali mete dosodijo sodniki. Rokoborci lahko zmagajo tudi s t. i. »tušem«, pri katerem nasprotniku obe lopatici trdno pritisnejo ob blazino. Pri borbi rokoborci uporabljajo različne prijeme in mete, pri čemer je eden najbolj učinkovitih prijemov je na primer met čez ramo, pri katerem rokoborec nasprotnika na blazino vrže čez svojo ramo. Dvoboj nadzoruje sodnik, ki stoji v borilnem prostoru. Ob robu borilnega prostopra sedita še sodnik, ki zapisuje točke in predsednik, ki odloča oziroma ima možnost glasovanja v primeru sporov.

Discipline

V grško-rimskem slogu rokoborci ne smejo uporabljati nog in prijemov pod pasom, medtem ko se lahko borca v prostem slogu med borbo poslužujeta tudi nog. Obe disciplini sta del olimpijskega programa. V grško-rimskem slogu se borijo le moški, medtem ko v prostem od leta 2004 naprej tudi ženske.

Zgodovina

Enkratne freske z upodobitvijo rokoborcev najdemo že v grobnicah egipčanskih faraonov (okrog 2000 pr. n. št.). Razcvet je rokoborba doživela v antični Grčiji ne le kot samostojna olimpijska disciplina, temveč tudi kot krona grške »gimnastike« v olimpijskem peteroboju. V starem Rimu so rokoborbo poznali tudi ob gladiatorskih nastopih, ki so bili znani po svoji brutalnosti. V srednjem veku je rokoborba veljala za »viteško spretnost«, ni pa manjkala tudi na nobenem ljudskem slavju. Klasični ali grško-rimski slog je nastal na podlagi spojitve francoskega in nemškega sloga rokoborbe, medtem ko za domovino prostega sloga velja Anglija. Proti koncu 19. stoletja so se z rokoborbo začeli ukvarjati tudi poklicno.

Rokoborba in olimpijske igre

Na programu olimpijskih iger sta grško-rimski in prosti slog rokoborbe in sicer grško-rimski od leta 1896 in prosti slog od leta 1904. Ženske nastopajo samo v prostem slogu in sicer od olimpijskih igrah v Atenah leta 2004.