Jadranje

O športni panogi

Športno jadranje je vodni šport, ki poleg fizične priprave od športnikov zahteva še poznavanje in preučevanje vremena, vetrov in morskih tokov ter psihično stabilnost, saj morajo biti jadralci sposobni pogosto hitro ukrepati, da se izognejo nesreči. Jadralci izkoriščajo veter, da jih potiska po gladini morja in se zoperstavijo naravnim elementom, ko krmarijo jadrnice po tekmovališču. Tekmovanja lahko potekajo na morju ali na jezerih, pri čemer so za jadralce največji izziv regate na morju. Če jadalec prekrši pravila, lahko druga jadrnica dvigne rdečo zastavico in se pritoži. Sodniki po tekmi zberejo podatke z obeh jadnic in presodijo o prekršku. Če je druga jadrnica v nevarnosti, ji morajo jadralci priskočiti na pomoč celo takrat, ko to pomeni, da bodo izločeni iz tekme. Na olimpijskih igrah se jadralci pomerijo v nizu regat, pri čemer zbirajo točke za uvrstitev na vsaki regati. Zmaga moštvo/posameznik z najmanjšim številom točk.

Jadrnice so različnih oblik in velikosti in športna panoga tako zajema veliko tekmovalnih disciplin, ki potekajo na od manjših trimetrskih jadrnicah, do velikih dvestometrskih. Ena najbolj priljubljenih vrst je jadrnica »laser«, ki jo upravlja en sam jadralec. Velike jadrnice za tekme na morju so oblikovane za viharno morje in jih uporabljajo na regatah okoli sveta. Tekmovalne jadrnice imajo velika jadra in so po navadi izdelane iz lahkih materialov, kot so steklena in ogljikova vlakna ter aluminij. Jadralci nosijo oblačila, ki ustrezajo vrsti tekme in vremenskim razmeram. Na tekmah v bližini obale nosijo nepremočljiva oblačila in rešilno opremo, na tekmovanjih daleč od obale in na oceanih pa nosijo posebno jadralno opremo, primerno zahtevnim razmeram.

Zgodovina

Prva jadra lahko zasledimo že na Nilu približno 6000 let pr. n. št., bistven napredek pa se tako v gradnji kot v plovbi posreči Feničanom, najbolj znanemu pomorskemu narodu pred našo ero. Jadranje so poznali tudi v času antike, ko so jadrnice uporabljali kot prevozno sredstvo. Veter je namreč zagotavljal dokaj zanesljiv in stalen pogon, poleg tega pri prevozu z jadrnicami ni bilo potrebno vložiti toliko energije kot pri veslanju. S prvimi večjimi jadrnicami so ljudje odkrivali prostranosti oceanov in odkrivali nova ozemlja, kar je financirala pomorska trgovina, za katero so bile jadrnice prvotno namenjene. Prve jahte, male jadrnice za zabavo in odmor so gradili Nizozemci v 16. stoletju, od koder so se razširile v Anglijo. Prva angleška regata naj bi bila že leta 1661, ko sta se od Greenwicha do Gravesenda in nazaj pomerili nova jahta kralja Karla II. in ladja zgrajena za kraljevega brata, vojvodo Yorškega. Prvi jadralni klub imenovan »Water Club of the Harbour of Cork« so ustanovili leta 1720 na Irskem, medtem ko jadranje na celinskih vodah prvič zasledimo šele leta 1908 na Bodenskem jezeru. Pomemben delež pri popluarizaciji jadranja ima tradicionalno tekmovanje za »America Cup« na relaciji Amerika – Anglija, ki so ga prvič priredili leta 1857 in ga prirejajo še danes. Razvoj športnih jadrnic je v 20. stoletju doživel razmah in kmalu je bilo na trgu toliko različnih vrst jadrnic, da je bila primerjava rezultatov nemogoča. Mednarodna jadralna zveza, ki so jo ustanovili leta 1907, je zato sestavila pravila in določila razrede jadrnic. Evropska prvenstva prirejajo od leta 1933, svetovna pa že od leta 1923.

Jadranje in olimpijske igre

Jadranje naj bi bilo na sporedu že na prvi olimpijskih igrah moderne dobe leta 1896, a je bilo zaradi neugodnega vremena odpovedano. Na olimpijskem programu tako od leta 1900, od leta 1908 pa je prisotno na vsakih igrah. Tekmovanje in razredi jadrnic so se pogostokrat menjavali, saj popularnost posameznih jadrnic pojema, trend pa gre k manjšim jadrnicam in k manjšemu številu članov posadk. Na prvih olimpijskih igrah so prevladovale velike jadrnice z 10 do 12 člansko posadko. V Atenah leta 2004 je bil na sporedu iger le ena disciplina, ki je zahtevala tri člane posadke, medtem ko je danes na jadrnicah zdaj le še en jadralec. Ženske so sprva lahko nastopile na olimpijskih igrah skupaj z moškimi, od leta 1988 pa tekmujejo ločeno.

Jadranje v Sloveniji

Organizirano jadranje v Sloveniji je bilo prisotno že pred združevanjem različnih organizacij v Jadralno zvezo Slovenije spomladi leta 1989. Tako sta na OI v Rimu leta 1960 Mario Fafangel in Janko Kosmina osvojila osmo mesto in sta tudi člana Hrama slovenskih športnih junakov. Dejavni so bili tudi slovenski klubi, ki so gostili številne mednarodne dogodke, kot je bilo denimo svetovno prvenstvo razreda optimist leta 1977 v Kopru, Balkanjada 1980 v Portorožu, evropsko in svetovno prvenstvo razreda 470 sredi osemdesetih let v Kopru ali prvenstvo zvezd 1988 v Piranskem zalivu. Tudi po osamosvojitvi so naši tekmovalci dosegali izjemne rezultate na domačih in tujih regatnih poljih. Prve medalje na velikih tekmovanjih sta osvojila Tomaž Čopi in Mitja Margon v razredu 470, ki sta bila med drugim svetovna (1998) in dvakrat evropska podprvaka (1998, 1999). V tem razredu sta tekmovali tudi Vesna Dekleva Paoli in Klara Maučec. Najprej sta bili srebrni na EP v Franciji, nekaj mesecev pred olimpijskimi igrami 2004 v Atenah pa sta postali svetovni prvakinji. V grški prestolnici sta le s točko zaostanka osvojili četrto mesto, ki je še vedno najboljša slovenska ženska jadralna olimpijska uvrstitev.

Olimpijsko kolajno v jadranju sta dosedaj osvojila dva Slovenca:

Vasilij Žbogar je osvojil kar tri slovenske olimpijske medalje v jadranju in sicer srebrno v Pekingu 2008 (laser) in leta 2016 v Rio de Janeiru (finn) ter bron leta 2004 v Atenah (laser);
leta 2024 smo v Parizu prvič spremljali nastope v disciplini Formula Kite in slovenski jadralec Toni Vodišek si je na teh olimpijskih igrah priboril srebrno odličje.