Namizni tenis

O športni panogi

Namizni tenis je hitra dvoranska igra z loparjem za posameznike ali pare, ki je po pravilih in tehniki podobna tenisu. Cilj igre je, da igralec žogico udari na nasprotnikovo polovico mize, ki jo razpolavlja nizka mrežica, tako, da jo ta čez mrežico ne more vrniti na njegovo. Pri tem lahko žogico odbijajo tako, da se zavrti na poseben način, s čimer lahko prelesičijo nasprotnika in dosežejo točko. Tako imenovani »spin« igralec izvede z vrtenjem zapestja. Miza je široka 1,53 m in dolga 2,74 m, mrežica pa je visoka 15,3 cm. Loparji so po navadi narejeni iz lesa in so lahko poljubne velikosti, teže in oblike. Velike loparje je težko uporabljati, zato je večina širokih okoli 15 cm in dolgih približno 25 cm. Strani loparja sta lahko obloženi z različnima vrstama gume, ki ustreza igralčevemu načinu igre. Ena stran loparja mora biti vedno rdeča, druga pa črna. Na eni strani loparja ima lahko površina čepke, ki povečajo spin. Žogica ima premer 4 cm in tehta samo 2,7 g. Pri namiznem tenisu žogica leti s hitrostjo tudi do 160 km/h.

Dvoboj pri namiznem tenisu dobi igralec, ki prvi osvoji tri ali štiri nize, pri čemer niz osvoji, ko doseže 11 točk. Če je rezultat 10-10, se igra nadaljuje do razlike 2 točk. Igralec osvoji točko, če žogica dvakrat odskoči na nasprotnikovi polovici mize ali pa odskoči le enkrat in pade na tla. Igralec ne sme udariti žogice preden le-ta odskoči od mize. Nasprotnik dobi točko, če igralec dvakrat udari žogico, če jo udari s čimerkoli drugim kot z loparjem, če jo vrne tako, da odskoči na njegovi strani mize ali če roko položi na mizo.

Zgodovina

Domnevajo, da naj bi namizni tenis v 16. stoletju nastal na Japonskem ali v Indiji. V Evropi so ga najprej igrali predvsem v Angliji in Franciji. Igrali so ga po salonih na navadnih mizah, brez določenih pravil. Namesto mrežice so uporabili knjige, za žogice zamaške od šampanjcev, namesto loparjev pa so uporabili pokrove škatel za cigare. Po zvoku odskoka žogice je igra verjetno dobila zelo razširjeno ime »pingpong«. Večji razmah namiznega tenisa se je začel šele, ko so loparji dobili priročnejšo obliko in gumijasto oblogo in so začeli uporabljati celuloidno žogico, ki jo je izumil neki gospod Gibb. Že leta 1901 so bili v Berlinu in na Dunaju prvi turnirji, leta 1926 je bila ustanovljena svetovna namiznoteniška zveza, eno leto kasneje, leta 1927 pa je v Londonu potekalo prvo svetovno prvenstvo. Leta 1926 so sestavili tudi pravila, ki so do danes doživela le nekaj sprememb.

Namizni tenis in olimpijske igre

V program olimpijskih iger se je namizni tenis uvrstil šele leta 1988, pri čemer nikoli prej na program ni bil uvrščen kot demonstracijski šport, kar je bilo sicer v navadi. Od konca petdesetih let na svetovni namiznotenški sceni prevladujejo Kitajci, ki so osvojili 28 od 32 naslovov olimpijskih prvakov v namiznem tenisu in skupaj 53 medalj. Danes na olimpijskih igrah tako moški kot ženske tekmujejo kot posamezniki in pari, med seboj pa se pomerijo tudi mešani pari.

Namizni tenis v Sloveniji in svetu

V Sloveniji se je namizni teni začel v Murski Soboti, ko je leta 1924 je v Mursko Soboto prišel na počitnice iz Budimpešte študent medicine Györi Koloman. S seboj je prinesel za tiste čase nenavadno prtljago – okrogle lesene lopatke, prekrite z gumo in bele celuloidne žogice. Tako so v Murski Soboti kot prvi v Sloveniji odkrili takratno novo igro – pingpong. Leta 1939 se je Maks Marinko na svetovnem prvenstvu v Kairu vpisal v slovensko namiznoteniško zgodovino kot prvi Slovenec z medaljo (srebrno) v ekipnem delu.