Kolesarstvo

BMX

O športni panogi

BMX kolesarstvo spada med ekstremne športe, v zadnjem času, pa ga uvrščamo tudi med »urbane« športne panoge, saj je ukvarjanje z njim v veliki meri postavljeno v urbano okolje. Poleg rolkanja naj bi bilo BMX kolesarstvo ena izmed najbolj priljubljenih »urbanih« športnih panog. Ime BMX je nastalo kot okrajšava za izraz »Bicycle Motocross«. Sprva so bila kolesa BMX priljubljena predvsem pri otrocih, kasneje pa so se pričela širše uporabljati za izvajanje trikov in tekmovanja na temu namenjenih progah. Kolo BMX je značilne oblike, v primerjavi z običajnim kolesom je kolo BMX bolj robustno, saj mora dobro prenašati številne skoke in druge obremenitve. Kolesa morajo imeti tudi tablice s številskimi oznakami in ne smejo imeti ščitnikov za verigo. Ogrodje je izdelano iz lahkih kovin, kolesa pa so nekoliko manjša, saj njihov premer meri samo 51 cm. Kolesarji BMX koles nosijo masivne čelade, ki jih varujejo pred hudimi poškodbami glave. Na programu olimpijskih iger kolesarji z BMX kolesi tekmujejo na posebnih dirkališčih in v prostem slogu.

Tekme na dirkališčih

Na dirkališču za BMX hkrati tekmuje po 8 kolesarjev, pri čemer zmaga kolesar, ki prvi prevozi cilj (kar najboljšim kolesarjem vzame približno minuto). Tekmovanje ima po navadi vrsto kvalifikacij, na podlagi katerih se najboljši kolesarji uvrstijo v izločilne boje, končni zmagovalec pa se določi v finalu. Proga je po navadi dolga 300-400 m, na njej pa so številne grbine, skoki in navznoter nagnjeni zavoji. Sodniki se s tekmovalci sporazumevajo z zastavicami: zelena zastavica pomeni, da na progi ni ovir in se dirka lahko nadaljuje; rumena pomeni, da so na progi ovire; rdeča pomeni, da so na progi ovire in da se morajo tekmovalci vrniti na štart.

Prosti slog

V BMX prostem slogu poznamo več disciplin, na primer »park«, pri kateri se kolesarji pomerijo v za to posebej oblikovanem parku, v katerem tekmovalci izvajajo številne trike; pri disciplini imenovani »vert« se kolesarji poženejo v zrak s strme klančine (vert) in nato izvajajo prvine; »flat« je disciplina, kjer tekmovalci trike izvajajo izključno na ravnih tleh; disciplina »street«, kot nakazuje ime, poteka na ulicah mest, kjer tekmovalci trike izvajajo na urbanih elementih; zadnja panoga se imenuje »dirt« - tekmovalci trike izvajajo na posebej oblikovanih zemeljiskih gomilah. Kolesarje ocenjujejo sodniki, ki točkujejo spretnost in težavnost izvedenih prvin. Zmaga tekmovalec z največ doseženimi točkami. Na olimpijskih igrah kolesarji tekmujejo v disciplini »park«.

Zgodovina

Prva kolesa BMX so razvili v 60. letih prejšnjega stoletja v Kaliforniji, ko so najstniki želeli posnemati svoje idole v motokrosu. Sprva so uradna tekmovanja prirejali samo na posebnih dirkališčih, kasneje pa se uveljavil tudi BMX prosti slog. Ameriško združenje za prosti slog (AFA) je bilo prvo upravno telo za prosti slog BMX, ki ga je ustanovil Bob Morales leta 1982. Vrhunec popularnosti BMX prosti slog doseže leta 1987.

BMX na olimpijskih igrah

Na olimpijskih igrah v Pekingu (2008) je BMX postal eden od olimpijskih športov in je na olimpijskem programu vse od takrat. Prosti slog bo prvič na programu olimpijskih iger v Tokiu 2020/21. Danes tako kolesarji tekmujejo v prostem slogu in na dirkališčih.

BMX v Sloveniji

V Sloveniji se je BMX kolesarjenje začelo leta 1987 z izgradnjo BMX proge v Mariboru, nato pa je zaradi razvoja gorskega kolesarstva za nekaj let zamrl. Leta 2010 pa je spet zaživel s prenovo BMX proge v Mariboru, kjer se redno izvajajo tudi velika mednarodna tekmovanja. V letu 2015 se je obnovila tudi ljubljanska BMX proga, kar pomeni, da je BMX v Sloveniji zopet v polnem pogonu. Športna panoga je vedno bolj popularna med mladimi, ki se vse bolj navdušujejo nad tem zelo atraktivnim športom. Ob šolah in drugih javnih površinah pa je opaziti tudi vse več v svetu zelo popularnih manjših kolesarskih poligonov, imenovanih »pump track«. Gre za krožne kolesarske proge, kjer se lahko kolesarji vozijo v krogu ne da bi poganjali pedala s pravilnim in usklajenim delovanjem telesa tako, da izkoriščajo bande in valove na progi, široki približno 1 meter.

Viri

Cestno kolesarstvo

O športni panogi

Cestna dirka preizkuša človekovo vzdržljivost in taktiko. Nekatere potekajo na različnih krajih, kot so ravne mestne ali strme gorske ceste. Zelo dolge dirke, kot je Tour de France, potekajo na različnih krajih in so skrajen preizkus za telesne sposobnosti kolesarjev ter njihovo pripravljenost za šprinte in vzpone. Dolge cestne dirke so po navadi razdeljene na etape, pri čemer zmaga kolesar, ki konča dirko z najkrajšim skupnim časom vseh etap, zato so zaključni šprinti vsake etape po navadi zelo napeti. Med etapami na dolgi cestni dirki po Franciji so tudi kratki šprinti in gorski vzponi. Kolesar z največ točkami v šprintu na koncu dneva nosi zeleno majico, najboljši kolesar na vzponih pa rdeče-belo pikčasto majico.

Na veliko etapnih dirkah nastopajo kolesarska moštva. Člani moštva sodelujejo med seboj in pomagamo vodilnemu članu, da zmaga v etapi ali doseže čim boljšo uvrstitev. Če je vodilni kolesar tudi dober šprinter, moštvo poskrbi, da ostane v skupini z drugimi kolesarji. Ko se približajo cilju, vodilni kolesar zapusti skupino in v lastnem tempu vozi proti cilju. Glavna skupina ali glavnina kolesarjev na dolgi cestni dirki se imenuje peloton.

Zgodovina

Z iznajdbo dvokolesa se je začelo v človekovem življenju novo obdobje, ki nekateri primerjajo celo s tistim po iznajdbi parnega stroja. Karl von Dreis leta 1816 izumil praobliko dvokolesa – ogrodje z dvema kolesoma, ki ga je bilo mogoče spraviti v tek z menjajočim se odrivanjem z eno in drugo nogo od tal. Nadaljnji razvoj je šel od razvoja pedal na prednjem kolesu preko izredno visokega enega kolesa in majhnega drugega do pogona na zadnje kolo in prenosa z verigo. V tesni povezavi s tehničnim razvojem kolesa pa je šel tudi športni razvoj, predvsem v Franciji. Leta 1819 so bila v Parizu že prva tekmovanja, še isto leto pa je Parizu sledil tudi München. Leta 1869 so priredili prvo dirko na daljšo razdaljo, od Pariza do Rouena (130 km), ki so se jo lahko udekežile tudi kolesarke. Kolesarstvo je nasploh veljalo kot velika spodbuda za razvoj ženskega športa. Leta 1885 se pojavi modernejša verzija z verigo in prestavami, ki so izenačile velikost obeh koles, kar je še dodatno spodbudilo športno ukvarjanje s kolesom. Znamenita dirka po Franciji »Tour de France« izhaja iz leta 1903, ko si jo je Henri Desgrange zamislil kot etapno dirko, dolgo več kot 4000 km. Prvo svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu je bilo leta 1921.

Cestno kolesarstvo in olimpijske igre

Cestno kolesarstvo je bilo prisotno v programu olimpijskih iger leta 1896, ko je bila v Atenah na sporedu dirka na 87 km. Na naslednjih treh olimpijskih igrah leta 1900, 1904 in 1908 cestno kolesarstvo ni bilo prisotno. Od leta 1912 je stalnica na programu, ženske pa so pričele tekmovati na olimpijskih igrah leta 1984 in sicer v cestni dirki.

Cestno kolesarstvo v Sloveniji

Prva kolesa so se v Sloveniji pojavila sredi 19. stoletja, a so bila zaradi visoke cene dosegljiva le bogatejšim meščanom. Proti koncu stoletja se je predvsem na račun različnih izposojevalnic koles število koles povečalo. Najprej je bil kolo bolj modna muha in sredstvo za družabno izletništvo, kmalu pa je postal tudi pomembno prevozno sredstvo. S širjenjem kolesarstva so se pojavila tudi prva kolesarska društva, ki so organizirala prva domača in mednarodna tekmovanja. Proti koncu 19. stoletja je bila formirana Zveza slovenskih kolesarjev, leta 1897 pa je bilo slovesno odprto prvo dirkališče v Ljubljani. V prvem desetletju 20. stoletja je kolesarstvo nekoliko upadlo, deloma zaradi poslabšanega finančnega stanja, deloma zaradi novih konkurenčnih športnih panog.

Za Slovenijo je bila sezona 2020 zgodovinska, saj sta bila kar dva najboljša kolesarja na svetu Slovenca: Tadej Pogačar se je vpisal v zgodovino kot zmagovalec Dirke po Franciji, najprestižnejše in najbolj odmevne dirke na svetu, pri čemer je kot 21-letnik v neposrednem boju z uro ugnal devet let starejšega rokaja Primoža Rogliča.

Viri

https://www.rtvslo.si/sport/kolesarstvo/salomonsko-pogacar-in-roglic-najboljsa-cestna-kolesarja-slovenije/545646
Enciklopedija športa
Leksikon športnih panog
http://sportdogaja.si/zgodovina/kolesarstvo
Pravila iger
https://kolesarska-zveza.si/sl/delovanje-kzs/zgodovina-kolesarske-zveze-slovenije/

Gorsko kolesarstvo

O športni panogi

Gorsko kolesarstvo je športna panoga, ki jo zaznamujejo vztrajnost, samostojnost in tehnično obvladovanje kolesa. Izvaja se lahko praktično povsod: po poteh za hišo ali na makadamskih cestah, med najbolj priljubljene oblike pa spada vožnja po »singlcah« oz. enoslednicah. To so ozke poti, ki se vijejo čez polja in gozdove in predstavljajo najvišjo obliko gorskega kolesarjenja. Zaznamujejo jih blatne proge in strma pobočja z gozdovi poraščenih hribov in gora, zaradi česar imajo kolesa za gorsko kolesarjenje debelejše gume z zelo razbrzdano površino, da se bolje oprimejo tal, diskaste zavore, vzmetenje, ki omogoča bolj gladko vožnjo ipd. Kolesarji obvezno nosijo čelade, ki jim poleg zaščite pred poškodbami nudijo tudi zaščito pred peskom in kamni na progi. Veliko tekmovanj za gorske kolesarje je dolgih 30-50 km in potekajo na pripravljenih progah v naravi. Na tekmah v vzdržljivosti sodelujejo moštva s po dvema ali štirimi tekmovalci, ki neprekinjeno vozijo tudi do 25 ur. Na tekmovanju v spustu gorski kolesarji tekmujejo na čas – zmaga kolesar z najboljšim časom. Na krosu vsi kolesarji štartajo hkrati in prevozijo več krogov po brazpotju. Če kolesar potrebuje pomoč mehanika, mora počakati na prostoru za pomoč.

Zgodovina

Kolesarjenje izven urejenih poti ni novodobna zamislica, vendar za moderno gorsko kolesarstvo velja, da se je kot športno rekreativna dejavnost pričelo v poznih 60. in zgodnjih 70. letih 20. stoletja v ZDA. Med začetnike tega športa uvrščajo več različnih skupin, glavno vlogo ima po mnenju mnogih kalifornijska skupina iz okrožja Marin, ki je začela z dirkanjem po požarnih poteh in odkrivanjem brezpotij na starih predelanih kolesih z boljšimi zavorami in širšimi gumami. Prva znana gorsko kolesarska dirka je tako imenovana »Repack Road«, ki je potekala 21. oktobra 1976 v bližini Fairfaxa v Kaliforniji (ZDA). Joe Breeze je kasneje, leta 1977, sestavil prvo namensko gorsko kolo, medtem ko je Tom Ritchey izdelal prvi pravi gorsko kolesarski okvir. Konec desetletja so prva gorska kolesa postala komercialno dostopna, masovna produkcija gorskih koles pa se je pričela leta 1981. Zaradi svoje atraktivne narave in velike mere adrenalina, ki je prisoten tako na strani tekmovalcev, kot gledalcev, se je ta veja kolesarstva zelo hitro razširila po celem svetu. Od leta 1990 organizirajo svetovna prvenstva v gorskem kolesarstvu, kmalu za tem pa so začeli organizirati tudi svetovni pokal v gorskem kolesarstvu.

Gorsko kolesarstvo in olimpijske igre

Gorsko kolesarstvo se je na program olimpijskih iger uvrstilo leta 1996 na olimpijskih igrah v Atlanti, tekmovalci pa tekmujejo samo v disciplini kros.

Gorsko kolesarstvo v Sloveniji

K razvoju gorskega kolesarstva na Slovenskem je veliko pripomogel Marko Paternu, avtor vodnika Strme Kolesnice iz leta 1997, v katerem je temeljito obdelal 105 zahtevnih gorskokolesarskih tur, ki jih je s svojo ekipo prevozil v prvi polovici 90-ih let. Danes je v Sloveniji je v Kolesarsko zvezo Slovenije vključenih več kot 30 klubov in društev, ki se ukvarjajo z gorskim kolesarstvom. Na leto organizirajo okoli 20 do 30 tekmovanj, ki so v koledarju zveze in se točkujejo za Pokal Slovenije. Gorsko kolesarska reprezentanca se vsako udeleži evropskih in svetovnih prvenstev, na katerih so naši kolesarji že posegli po najvišjih mestih.

Viri

https://www.rtvslo.si/sport/strani/kolesarstvo/3860
https://kolesarska-zveza.si/sl/gorsko-kolesarstvo/
Enciklopedija športa
http://www.olympedia.org/sports/MTB

Kolesarstvo - steza

O športni panogi

Kolesarska steza ali velodrom je ovalna proga, na kateri kolesarji uporabljajo posebna dirkalna kolesa. Ta imajo le eno nespremenljivo prestavo brez prostega teka in nimajo zavor, tako da morajo kolesarji vseskozi poganjati pedale, dokler se kolo ne zaustavi zelo. Kolesa za stezno kolesarstvo imajo tudi zelo lahko ogrodje, da so hitrejša, poleg tega pa imajo kolesarji, ki tekmujejo na dirkališčih tudi posebne aerodinamične čelade, ki jim povečajo hitrost.

Dirke na stezah ali dirkališčih so kratki šprinti in dolge tekme v vzdržljivosti. Šprinti lahko potekajo na čas ali pa s tekmo dveh kolesarjev. Pri prvi vrsti dirke kolesarjem merijo čas vožnje na izbrani razdalji – zmaga kolesar z najboljšim časom. Pri tekmah dveh kolesarjev zmaga tisti, ki prvi prispe na cilj. Med vzdržljivostne tekme spadajo zasledovalne vožnje moštev ali posameznikov in ameriška dirka ali Madison. V zasledovalni vožnji za moštva dve skupini – v vsaki so štirje kolesarji – štartata na nasprotnih koncih dirkališča in poskušata ujeti druga drugo ali pa najhitreje prevoziti izbrano razdaljo. Podobno velja za zasledovalno dirko za posameznike, le da v tej disciplini tekmuje vsak tekmovalec zase. Ameriška dirka ali Madison je dirka na 50 km za moštva dveh ali treh kolesarjev, ki dobijo točke za zmage v kratkih šprintih med dirko.

Zgodovina

Prva kolesa v zgodovini kolesarstva niso bila kdo ve kako primerna za merjenje sil na dirkališčih in tako se je ta panoga začela uveljavljati mnogo kasneje kot cestno kolesarstvo in sicer šele, ko je kolo dobilo verigo ter tako prenos na zadnje kolo. Prvi zapisi segajo v leto 1868, prvo svetovno prvenstvo pa je bilo organizirano leta 1893 v Chicagu.

Stezno kolesarstvo in olimpijske igre

Stezno kolesarstvo je prisotno na olimpijskih igrah ves čas razen leta 1912. Discipline so bile do leta 1992 več ali manj iste (sprint, kronometer, tandem in ekipno zasledovanje), ženske pa so pričele z olimpijski nastopi leta 1988.