Plavanje

O športni panogi

Plavalna tekmovanja prirejajo v bazenih različnih dolžin ali na naravnih oz. odprtih vodah, kot so reke, jezera in morje. Plavalci v prsnem in prostem slogu ter delfinu se poženejo v vodo s štartnih blokov, pri čemer skušajo povzročiti čim manjši upor v vodi. Prvih nekaj metrov preplavajo pod vodo, nato se dvignejo nad gladino in začenjo plavati v predpisanem slogu. Plavalci hrbtnega sloga začnejo tekmo tako, da se odženejo nazaj od roba bazena. Plavalec mora vseskozi plavati v svoji progi, v nasprotnem primeru je diskvalificiran. Na koncu bazena se mora dotakniti posebne ploščice, sicer je diskvalificiran, ob robu na koncu bazena pa stojijo tudi sodniki, ki preverjajo, ali se plavalci obrnejo na predpisan način. Poleg tega sodniki preverjajo tudi ustreznost sloga, merijo čas, opazujejo cilj in spremljajo čase tekmovalcev. Pred koncem bazena (15 m) na vsaki strani visijo zastavice, ki plavalce hrbtnega sloga opozarjajo, da se bliža konec bazena.

Pri delfinu, prsnem slogu (pogovorno imenovan tudi »žabica«) in kravlu plavalec plava z navzdol obrnjenim obrazom, pri hrbtni tehniki pa ima obraz obrnjen navzgor. Pri kravlu in hrbtnem slogu dvigne po eno roko iz vode, medtem ko pri delfinu naenkrat iz vode dvigne obe roki. Pri prsnem plavanju roke ostanejo vseskozi pod vodo – plavalec jih potisne predse, nato pa jih v krožnem gibu, ki odriva vodo, povleče nazaj pod telo. Da bi bili čim hitrejši se plavalci poslužujejo različnih stvari, med njimi na primer nosijo kapo in si brijejo celotno telo. Olimpijski bazen v dolžino meri 50 m in ima 8 prog. Na tekmovanjih v bazenih plavalci tekmujejo na razdaljah od 50 do 1500 m. Poleg tekmovanj posameznikov plavalci tekmujejo tudi v štafetah, ki za posamezne sloge potekajo na 4x50 m in 4x 100 m. V štafeti mešano vsak plavalec uporablja drug slog v naslednjem vrstnem redu: hrbtno, prsno, delfin in prosto.

Zgodovina

Prve zgodovinske podatke o plavanju imamo iz Egipta, kjer so na raznih kulturnih spomenikih upodobljeni plavalci. Tudi Etruščani so se ukvarjali s plavanjem in so celo že poznali štartni skok. V izkopaninah antične Olimpije so odkrili bazen iz 5. stoletja pr. n. št., ki ima skoraj današnje dimenzije. Pri starih Grkih je bilo plavanje namreč že del sistematične vzgoje. Na zgodovinske zapiske o plavalnih dosežkih naletimo tudi v starogrški književnosti, posebno v Homerjevih pesnitvah. Znana je ljubezenska zgodba o Leandru, ki je preplaval Helespont (20 km). V Libiji so našli tablice za učenje plavanja, medtem ko so Asirci, Hetiti in Grki poznali kravlu podobno tehniko striženja z nogami.

Čeprav že leta 1548 izide prva knjiga o tehniki in metodiki plavanja (avtor Nicolaus Wynmann), lahko o prvih začetkih tekmovalnega športa govorimo v 19. stoletju. Njegova domovina je Anglija, od koder se je kmalu razširil po vsem svetu. Prsna tehnika je najstarejša plavalna tehnika, ki so jo v prvih letih najbolj utrdili Nemci. Kot »očeta« proste tehnike (kravl) štejemo havajskega princa Duka Kahanamokuja, ki je za ZDA zmagal na olimpijskih igrah leta 1912 in 1920. Pri hrbtnem plavanju so najprej delali simetrične gibe z rokami in nogami, leta 1912 pa je Američan Hebner preplaval v nekoliko drugačni hrbtni tehniki, bolj podobni hrbtnemu kravlu, in zmagal. Plavalna tehnika imenovana delfin se je razvila okrog leta 1930 in je tako najmlajši plavalni slog. Kot uradni plavalni slog je dovoljena šele od leta 1952. Mednarodna plavalna zveza je bila ustanovljena leta 1908, leta 1947 pa so odločili, da mora tekmovalec vso progo preplavati v isti tehniki, v kateri začne plavati.

Plavanje in olimpijske igre

Plavanje kot športna in tekmovala disciplina je že od samega začetka moderne dobe del olimpijskega programa. Prvotno je bila prisotna predvsem tehnika, podobna današnji prsni tehniki. Plavanje je bilo prisotno na vseh olimpijskih igrah, vendar na začetku le v prosti in prsni tehniki, leta 1904 se je pridružila še hrbtna tehnika in veliko pozneje še delfin. Ženske so začele nastopati leta 1912. Poleg individualnih disciplin se športniki na olimpijskih igrah merijo tudi v štafetah in sicer 4x100 m prosto, 4x100 m mešano in 4x200 m prosto, mešane štafete so bile prvič na olimpijski program uvrščene 2020 na igre v Tokiu, ki so bile zaradi pandemije prestavljene na leto 2021. Med najbolj dominantnimi državami v tej športni panogi na olimpijskih igrah so ZDA z Michaelom Phelpsom na čelu, ki je še vedno športnik z največ zlatimi in nasploh medaljami na olimpijskih igrah.

Plavanje v Sloveniji

Za zibelko organiziranega plavanja v Sloveniji velja Bled, saj so bili plavalci tam najbolj aktivni in so priredili tudi prvo tekmovanje. Leta 1893 je bilo na Bledu že kar 19 kopališč in v tem času je SK Ilirija na Bledu ustanovila svoj prvi plavalni odsek. V Ljubljani so 12. septembra 1920 organizirala veliko plavalno prireditev na Ljubljanici, ki jo imamo za prvo uradno prvenstvo Slovenije, prvo državno prvenstvo pa je potekalo na Bledu 28. avgusta 1921. Ker v tem času v Sloveniji še ni bilo plavalnih bazenov, je bilo rezultate na tekmovanjih težko primerjati. Nekatera tekmovanja so se odvijala na rekah v tekoči vodi ali pa na jezerih v stoječi vodi. Tudi dolžine niso bile natanko izmerjene in tako so se pojavljale razlike v času na različnih tekmovanjih. Pomembna za slovensko plavanje je bila ustanovitev skupščine Ljubljanske plavalne podzveze (današnja Plavalna zveza Slovenije) 16. junija 1922. V zvezo so se takrat vključili LSK, Primorje, Ilirija, Jadran, Žensko telovadno društvo svoboda in SK Celje, s skupno okoli 200 člani. Kot naslednji velik napredek štejemo otvoritev kopališča Ilirija leta 1929, ki je vzpodbudila tudi druge slovenske kraje, da so pričeli z gradnjo letnih kopališč in v naslednjih desetih letih je bilo v Sloveniji zgrajenih 6 velikih kopališč.

Viri

Leksikon športnih panog
Pravila iger
Enciklopedija športa
http://www.olympedia.org/sports/SWI
https://sites.google.com/site/plavanjevsloveniji/zgodovina-plavanja-v-sloveniji
http://sportdogaja.si/zgodovina/plavanje

Daljinsko plavanje

Umetnostno plavanje

O športni panogi

Umetnostno ali sinhrono plavanje (tudi vodni ples ali plavalni balet) je tehninčno zelo kompleksna športna panoga, katere bistvena karakteristika je usklajenost oz. sinhronizacija med soplavalci. Gibi, ki jih izvajajo so med seboj skladni in usklajeni z glasbo, motivom, témo in časom. Sinhrono plavanje tako ni le šport, ampak tudi umetnost. Vsak nastop s tehnično dovršenimi prvinami vključuje zgodbo in sporočilo. Gibanje pri umetnostnem plavanju je po večini zrcalno gibanju na kopnem, saj so plavalke z glavo večkrat obrnjene navzdol, pri premikanju pa je bistvena uporaba rok. Posledično postane dihanje zelo pomembna veščina tega športa. Zaščitni znak in obvezen pripomoček umetnostnih plavalcev je tako, poleg kopalk in plavalne kapice, tudi ščipalka za nos.

Bazen mora biti kvadratne oblike s stranico dolgo najmanj 12 m. Plavalci tekmujejo v posamični konkurenci, v dvojicah/parih in ekipno, pri čemer ekipe na mednarodnih tekmovanjih sestavlja osem plavalk. Ocenjevanje je zelo podobno kot pri umetnostnemu drsanju, tekmovalci pa morajo odplavati oz. odpesati obvezni in prosti program. Za obvezni program mora biti globok najmanj 1,7 m, plavalke pa morajo izvesti skupino štirih likov (od skupaj sedmih), ki jih izžrebajo pred tekmovanjem. Liki imajo uradno stopnjo težavnosti in glede na zahtevnost likov prejmejo plavalke različno število točk. V poljubnem programu je nastop časovno omejen, tekmovalke pa prejmejo dve oceni – za tehnično izvedbo in za umetniški vtis.

Zgodovina

Začetki umetnostnega plavanja segajo šele v 20. stoletje in sicer kot začetnico štejejo Američanko Katherine Curtis, ki je okoli leta 1915 začela eksperimentirati z vodnimi figurami in jih izvajala ob glasbeni spremljavi. Njeni učenci so nastopili na sejmu "Century of Progress" v Chicagu v letih 1933 in 1934, kjer je komentator dogodka, nekdanji plavalec in olimpijski zlati medalist Norman Ross, prvič uporabil izraz »sinhrono plavanje«. Sinhrono plavanje je postalo bolj popularno z ameriško filmsko zvezdi Esther Williams, ki je vodni balet odplesala kar v nekaj holivudskih uspešnicah (npr. Ples na vodi, 1944).

Panoga se je imenovala sinhrono plavanje do leta 2017, danes pa govorimo o umetnostnem plavanju. Mednarodna plavalna zveza (FINA) je umetnostno plavanje kot ločeno športno panogo plavanja priznala leta 1952. Svetovna prvenstva v umetnostnem plavanju prirejajo od leta 1973, umetnostne plavalke pa tekmujejo na svetovnem prvenstvu posamično, v dvojicah in ekipni konkurenci. Moški sprva niso tekmovali na mednarodni ravni, danes pa na svetovnih prvenstvih že nastopajo tudi predstavniki moškega spola.

Umetnostno plavanje in olimpijske igre

Umetnostno plavanje je ena redkih športnih panog, v kateri na olimpijskih igrah nastopajo samo ženske (poleg softballa in ritmične gimnastike). Na spored olimpijskih iger pa se je umetnostno plavanje uvrstilo leta 1984, kjer so umetnostne plavalke nastopile v posamični konkurenci in v parih, prav tako na olimpijskih igrah leta 1988 v Seulu in leta 1992 v Barceloni. Atlanta je leta 1996 posamične dogodke in dvojice zamenjala ekipnimi nastopi. Od olimpijskih iger leta 2000 olimpijski program vključuje ekipno tekmo in dvojice.

Umetnostno plavanje v Sloveniji

Zametki umetnostnega plavanja so bili sicer prisotni v vseh nekdanjih Jugoslovanskih deželah, tudi Sloveniji, vendar je bil prvi registriran klub umetnostnega plavanja v Sloveniji ustanovljen precej kasneje in sicer šele leta 2009 v Velenju (Rusalka). Prvo državno prvenstvo v umetnostnem plavanju je bilo na sporedu šele pet let kasneje, natančneje 9. marca 2014 na bazenu Fakultete za šport v Ljubljani. Od takrat je državno prvenstvo v Sloveniji vsakoletna praksa, iz leta v leto pa narašča tudi vključevanje Slovenije na mednarodna tekmovanja.