Atletika

  1. Domov
  2. Poletni olimpijski športi
  3. Atletika

O športni panogi

Atletika je zelo prepoznava športna panoga s široko množico disciplin v olimpijskem programu. Atletske discipline razvrščamo v dve glavni skupini: teke in tehnične discipline. Teki so šprinti, teki na srednje in dolge proge, štafetni teki, teki čez ovire in zapreke. V to skupino disciplin prištevamo tudi hojo. Tehnične discipline so meti ter vodoravni in navpični skoki. Maraton in hoja sta disciplini, ki potekata izven atletskega stadiona.
 

Discipline

 

Tek na kratke proge

Tek na kratke proge je preizkus hitrosti in moči, ki ga na atletskih tekmovanjih pogosto gleda največ ljudi. Najuspešnejša oblika štarta – nizki štart – se je prvič pojavila v Ameriki leta 1888, pet let pozneje pa so tekači na kratke proge začeli uporabljati tudi posebne tekmovalne čevlje oz. copate z žeblji, danes poznane kot šprintarice. Tekači na kratke proge štartajo iz štartnih blokov, ki jim omogočajo, da se močno odrinejo z nogami, pri čemer senzorji v štartnih blokih zaznajo napačen štart in morajo med tekom vseskozi ostati na svoji progi. Med teke na krake proge štejemo teke na 100, 200 in 400 m, tek čez ovire (110 m za moške, 100 m za ženske in 400 m za moške in ženske) in štafeto.

Tek čez ovire je novodobna panoga, pri kateri morajo tekači do cilja premagati deset ovir. Pri teku na 110 m so ovire pri moških visoke 106,7 cm, pri ženskah 84 cm, in med seboj oddaljene 9,14 m pri moških in 8,5 m pri ženskah; na 400 m je višina ovir 91,4 cm, razdalja pa po 35 m.
Štafeta je moštveno tekmovanje za tekače, ki sodi med pradiscipline športa. Štafete so že v antiki tekli z dvema namenoma – kot obliko prenašanja sporočil in kot obredni tek. Danes štirje tekači tečejo po 100 ali 400 m. To tekač odteče svoj del teka, naslednjemu preda majhno štafetno palico. Ob nepravilni predaji (npr. izven območja predaje) je moštvo diskvalificirano.
 

Tek in hoja na dolge proge

Tek in hoja na srednjih in dolgih progah so velike preizkušnje za vzdržljivost tekačev. Teki na 800, 1500, 5000, 10.000 in 3000 m z ovirami potekajo na atletskem stadionu, medtem ko maratonci pogosto tečejo na ulicah večjih mest. Tekači na daljše proge štartajo izza iste črte in na atletskem stadionu ne tečejo po lastnih progah.

Pri teku na 3000 m z ovirami, ki mu pravijo tudi »steeplechase« (po »rojstnem kraju« Steeplechase, v Veliki Britaniji, od koder disciplina izvira), morajo tekači v sedmih krogih 35-krat premagati ovire, razporejene na tekališču. V vsakem krogu morajo premagati štiri navadne in eno kombinirano oviro, sestavljeno iz navadne ovire in bazena z vodo. Čeprav tekači po navadi ovire kar preskočijo, lahko med skokom na oviro tudi stopijo.

Maraton je težek tek, dolg 42,2 km, katerega zgodovina sega v leto 490 pr. n. št., iz legende o grškem vojaku, ki je po zmagi Atencev nad Perzijci pritekel iz Maratona v Atene z novico o zmagi in se mrtev zgrudil. Vrhunski maratonci danes to razdaljo pretečejo v nekaj manj kot dveh urah. Veliko maratonov poteka po ulicah večjih mest, med njimi vsako leto tudi Ljubljanski maraton. Je edini šport, kjer lahko na isti tekmi na tisoče ljubiteljskih tekačev tekmuje z vrhunskimi profesionalci.

Tekme v hitri hoji za moške potekajo na razdaljah 20 in 50 km, medtem ko ženske tekmujejo le na krajših razdaljah (20 km). Za čim hitrejšo hojo tekmovalci uporavljajo korak, ki je križanec med tekom in hojo. Pravila namreč zahtevajo, da se morajo z delom stopala vseskozi dotikati tal, kar nadzorujejo sodniki ob progi. Če hkrati dvignejo obe nogi, so diskvalificirani.

Tekači na krosih lahko tekmujejo kot posamezniki ali kot člani moštva. Moštvo mora imeti vsaj 5 tekačev, da ga točkujejo. Zmagovalec krosa dobi 1 točko, drugouvrščeni 2, itn. Na moštvenem krosu zmaga moštvo z najmanj točkami. Če tekači moštva zasedejo prvih 5 mest, jim prisodijo 15 točk, kar je najmanjše možno število doseženih točk.


Skoki

Skoki so preizkus hitrosti in moči, saj športniki skušajo skočiti čim dlje ali višje in tako premagati tekmece. Skok v daljino je bil že del starogrškega peteroboja, čeprav je bil v resnici bolj podoben troskoku. Pri tej disciplini skakalec steče po zaletišču, se odrine in skoči v peščen doskok. Skok v peščen doskok je značilen tudi za troskok, ki zahteva hitrost na zaletišču in ritem ter moč pri skoku. Pri troskoku mora tekmovalec v treh zaporednih skokih skočiti čim dlje, pri čemer je zaradi predpisanega vrstnega reda korakov oz. odrivov z eno ali drugo nogo in vedno manjše hitrosti, ta skok v tehniki mnogo zahtevnejši od skoka v daljavo. Vsak skakalec ima na voljo 3 do 6 poskusov, pri čemer obvelja najdaljši skok, ki ga doseže. Pri skoku v višino mora tekmovalec preskočiti vodoravno prečko. V višino skačejo tudi skakalci pri skoku s palico, ki skušajo prečko preskočiti s pomočjo dolge upogljive palice. Če dva skakalca v višino (s palico) preskočita isto višino, je zmagovalec tisti z manj ponesrečenimi skoki.


Meti

Metalci mečejo disk, kopje in kladivo ter suvajo kroglo. Tekmovalci v metanju morajo biti zelo močni in morajo znati tudi hitro teči, se vrteti ali zvijati, da bi orodje vrgli čim dlje. Metalci imajo na voljo 3 poskuse, da vržejo orodje čim dlje.
 

Mnogoboji

Mnogoboji so splet posameznih disciplin, ki jih morajo atleti in atletinje opraviti v določenem zaporedju in času. V deseteroboju tekmujejo moški in sicer prvi dan tekmujejo v teku na 100 m, skoku v daljino, suvanju krogle, skoku v višino in teku na 400 m, drugi dan pa v teku na 110 m z ovirami, metu diska, skoku s palico, metu kopja in teku na 1500 m. V sedmeroboju se ženske prvi dan preizkusijo v teku na 100 m z ovirami, skoku v višino, suvanju krogle in teku na 200 m, drugi dan pa v skoku v daljino, metu kopja in teku na 800 m. Razvrščanje v mnogobojih opravljajo na podlagi seštevka točk vsakega tekmovalca. Mnogobojci so zaradi zelo različnih zahtev posameznih disciplin zelo vsestransko izurjeni in pripravljeni atleti. Danes se na olimpijskih igrah moški merijo v deseteroboju, ženske pa v sedmeroboju.

Zgodovina

Atletika v veliko vidikih združuje olimpijsko načelo »Hitreje, višje, močneje«, saj mora športnik za zmago teči hitreje, skočiti višje in vreči dlje kot njegov sotekmovalec. Beseda izvira iz grške besede athlos, ki pomeni spretnost. Hitrost in vzdržljivost sta bila že od nekdaj pojma življenjske moči: hiter tekač je bil uspešnejši pri lovu in v vojni, zato ni čudno, da so imeli preizkusi v (hitrem) teku vedno svoje mesto pri raznih obredih in dokazovanju sposobnosti. Atletska tekmovanja tako predstavljajo eno izmed najstarejših oblik športnih tekmovanj, nekateri pa zgodovino atletike enačijo kar z zgodovino športa nasploh. Atletika oziroma atletska tekmovanja se pojavijo že na antičnih olimpijskih igrah (776 pr. n. št.) in sicer v teku na en stadij (192 m), hoji in pentatlonu (peteroboju). Močen in bister človek je bil namreč grški ideal in v hitrem teku so Grki v antični Grčiji videli pravo sredstvo za doseg ideala. Zmagovalec teka na en stadij je bil prvi junak takratnih iger, po njem se je imenovala olimpiada, štiriletno obdobje med OI, poleg tega ga je doletela čast prižiga olimpijskega ognja na naslednjih olimpijskih igrah. V čast boginje Here so pred in po olimpijskih igrah tekmovala tudi dekleta in žene.

Atletika in olimpijske igre

Atletika je del olimpijskih iger moderne dobe že od samega začetka, torej od leta 1896. Posamezne atletske discipline, ki so bile v olimpijskem programu, so se od prvih olimpijskih iger moderne dobe naprej spreminjale, nekatere so bile dodane, druge opuščene. Do olimpijskih iger v Antwerpnu leta 1920 so atleti tekmovali že skoraj v vseh disciplinah, ki obstajajo v olimpijskem programu še danes. Leta 1932 je bila v program olimpijskih iger dodana še hoja na 50 km, leta 1956 pa še hoja na 20 km. Ženske discipline so v program iger uvrstili precej pozno, saj je prevladovalo splošno mnenje, da telesni napor in prekomerno naprezanje nista primerna za dame. Tako so na olimpijskih igrah ženske prvič nastopile šele leta 1928, v Amsterdamu, in sicer samo v petih disciplinah (100 m, 800 m, 4x100 m, skok v višino in met diska). Danes je ženski program na olimpijskih igrah skoraj enak moškemu (24 moških in 23 ženskih disciplin).

Atletika v Sloveniji in svetu

V Sloveniji se je atletika kot tekmovalni šport pojavila že leta 1887, leta 1920 pa je bilo organizirano prvi prvenstvo v Sloveniji. Le štiri leta kasneje beležimo prvo udeležbo Slovencev na olimpijskih igrah v zgodovini. Prvo slovensko medaljo na velikih tekmovanjih je osvojil Stanko Lorger na evropskem prvenstvu v atletiki leta 1958 (110 metrov ovire) v Stockholmu. Na prvo olimpijsko medaljo smo čakali do leta 1996, ko je Brigita Bukovec (na sliki desno) stopila na drugo stopničko in osvojila srebro za Slovenijo v Atlanti. Poleg Brigite Bukovec sta olimpijsko medaljo osvojila še Jolanda Čeplak Batagelj (bronasto, Atene 2004) in Primož Kozmus (zlato, Peking 2008 in srebrno, London 2012).

Viri



Glavni sponzor
Glavni medijski sponzor
Veliki sponzorji
Sponzorji