Dviganje uteži

O športni panogi

Dviganje uteži je športna panoga, ki od športnikov zahteva moč, dobro tehniko in veliko zbranosti. Tekmovalci poskušajo dvigniti obteženo ročko na dva načina: s potegom in s sunkom. Pri potegu mora tekmovalec utež dvigniti nad glavo v enem gibu, pri sunku pa si lahko utež najprej nasloni na prsi in jo nato dvigne še nad glavo. Dvig je tretiran kot uspešen, če lahko tekmovalec utež zadrži na rokah nad glavo. Uspešnost dviga ocenjujejo sodniki in šteje kot priznan, ko vsi trije sodniki potrdijo dobro opravljen dvig. V obeh disciplinah so nastopi posamični in moštveni, tekmujejo pa tudi v seštevku najboljših dvigov v obeh disciplinah. Moška plica tehta 20 kg, ženska pa 15 kg, medtem ko valjaste uteži na vsaki strani tehtajo od 0,25 kg do 25 kg. Teža se pri vsakem uspešnem dvigu poveča, pri čemer navadno težo ročke z utežmi zvišujejo za mnogokratnike 2,5 kg. Dvigalec ima 3 poskuse, pri čemer dviganje ne sme trajati več kot minuto.

Dviganje poteka na tekmovalnem odru, ki ima obliko kvadrata s stranico 4 m in je visok med 50 in 150 mm. Dvigalce razvrščamo v kategorije, pri čemer se moški glede na težo delijo v 10, ženske pa v 9 kategorij. Tekmovalce 2 uri pred tekmovanjem stehtajo v prisotnosti treh pooblaščenih sodnikov. Tekmovalec mora nositi enodelen dres, pod katerim lahko ima majico s kratkimi rokavi, oblečene pa lahko ima tudi kratke hlače. Usnjen pas je na najširšem mestu lahko širok največ 12 cm.

Zgodovina

Dviganje uteži je bilo prisotno že pred tisočletji pri Egipčanih in tudi v grški družbi. Znano je, da so Grki urili moč s suvanjem kamna in dviganjem uteži, podobno pa so trenirali tudi Kitajci in Perzijci. V Evropi vse od srednjega veka dalje dviganje uteži ni bilo le zabava ob ljudskih slavjih, temveč so šport gojili tudi na dvorih. Do pravega razcveta je prišlo po letu 1860, ko ni bilo malo dvigalcev uteži, ki so potovali iz kraja v kraj in se med seboj izzivali za sloves »najmočnejšega na svetu«. Razvoj se je nadaljeval z ustanavljanjem društev, konstruirali so ročke s ploščicami, normirali uteži in tako je dviganje uteži postalo prava športna panoga. Prvo mednarodno federacijo so leta 1905 ustanovile štiri države: Danska, Nemčija, Italija in Nizozemska, a ta organizacija ni trajala dolgo. Še en poskus ustanovitve mednarodne organizacije je stekel leta 1913, današnja mednarodna zveza pa je bila ustanovljena leta 1920 med olimpijskimi igrami v Antwerpnu.

Dviganje uteži in olimpijske igre

Dviganje uteži je eden redkih športov, ki je bil na programu prvih iger moderne dobe leta 1896 v Atenah, a takrat še ni bil razčlenjen na kategorije, vendar le v disciplini »dviganje enoročno« in »dviganje dvoročno«. V letih 1900, 1908 in 1912 dviganja uteži ni bilo na programu iger, sicer pa se je športna panoga skozi leta drastično razvijala. Na začetku so športniki poleg v potegu in sunku tekmovali še v t. i. »dviganju tezno«, ki pa je sprožilo številna vprašanja o nevarnosti te discipline za poškodbe hrbta. Tako so leta 1972 to disciplino s tekmovalnega programa izključili in danes športniki tekmujejo le v potegu in sunku. Ženske so prvič dvigovale uteži na olimpijskih igrah v Sydneyu leta 2000.

Dviganje uteži v Sloveniji

V Sloveniji dviganje uteži sodi med manj izpostavljene športe, vseeno pa se lahko pohvali z olimpijskim nastopom še iz časa nekdanje Jugoslavije. Jože Urankar je Münchnu leta 1972 v kategoriji do 82,5 kg osvojil 15. mesto (145 kg tezno, 125 kg v potegu in 160 kg v sunku). Največji mednarodni uspeh prav tako sodi v čas nekdanje države, ko je Franc Melanšek na sredozemskih igrah v Splitu 1979 osvojil četrto mesto (135 kg v potegu in 175 kg v sunku, skupno 310 kg). Ob času osamosvojitve je bil najboljši tekmovalec Marko Uranker, ki je osvojil zadnja dva naslova jugoslovanskega prvaka. Leta 1992 je na EP-ju osvojil v kategoriji do 90 kg osvojil 16. mesto.