Kajak kanu

Kajak kanu - slalom

O športni panogi

Kájak in kanú (tudi kajak-kanu) je tekmovalni šport, del športne rekreacije ter olimpijski šport. Poznamo dve različici: kajak in kanu na mirnih in na divjih vodah. Dvojno ime športa izvira iz dveh vrst čolnov, kajaka in kanuja. Čeprav se čolna razlikujeta (najbolj po načinu uporabe - sedenje in vrsta vesla), je uporabnost in sposobnost obeh podobna. Za kajak je značilno nizko sedenje in uporaba dvostranskega vesla. Za kanu je značilno sedenje na »klopci« in uporaba enojnega vesla. Tekmovalci na divjih vodah klečijo na obeh kolenih in se z zadnjico opirajo na sedež ali klopico, tako, da imajo popoln nadzor nad lego čolna in telesa. Obvezne so zaščitna čelada in plavalni jopiči, ki povečujejo plovnost.

Z obema čolnoma se tekmuje na enakih, naravnih ali umetnih progah s hitro deročo vodo (vsaj 2 m/s), ovirami in vrati. Vratca na progi sestavljata dve na žici viseči palici. Kajakaš mora v čim krajšem času vsa vrata preveslati v pravilnem zaporedju in predpisani smeri, ne da bi se jih dotaknil. Zmaga kajakaš z najboljšim časom in najmanj dotiki vrat. V slalomu na divjih vodah lahko tekmujejo posamezniki ali ekipa.

Zgodovina

Kanuje so pred več tisoč leti razvili in naredili staroselski narodi, ki so poseljevali Severno Ameriko. Beseda kanu izvira iz besede »kenu« in pomeni čoln, ki je izdolben iz debla enega drevesa. Kanu je bilo dolgo časa edino prevozno sredstvo za dolge razdalje po vodi predvsem v Severni Ameriki, po Amazonki in v Polineziji. Kajak izvira iz Grenlandije in Aljaske, kjer so jih prvi uporabljali Eskimi. Malo pred II. svetovno vojno je športna panoga postala precej popularna in leta 1934 najdemo prvi uradni zapis tekme, ki je potekala v Avstriji. Sprva so nastopali samo v kategoriji kajakov, šele kasneje začnejo tekmovati tudi s kanuji. Mednarodno zvezo so ustanovili leta 1946 v Stokholmu, tri leta kasneje pa je v Ženevi potekalo prvo svetovno prvenstvo na divjih vodah.

Slalom na divjih vodah in olimpijske igre

Slalom na divjih vodah je postal del uradnega programa šele leta 1972, vendar je bil v letih 1976 do 1988 izbrisan iz programa olimpijskih iger in se leta 1992 vrnil v Barceloni. Leta 2021 se je na tekmovalni spored olimpijskih iger v Tokiu prvič uvrstil tudi kajakaški kros oziroma ekstremni slalom. Prvo olimpijsko medaljo (srebrno) v tej športni panogi je za Slovenijo osvojli Andraž Vehovar leta 1996 na olimpijskih igrah v Atlanti.

Slalom na divjih vodah v Sloveniji

V času Jugoslavije je bilo leta 1938 v Tacnu prvo slalomsko tekmovanje. Zaradi možnosti regulacije pretoka vode je Tacenska proga hitro pridobila na veljavi in tako je bilo leta 1955 prav tam organizirano svetovno prvenstvo v slalomu, ki se ga je udeležilo 14 držav. Kajakaška zveza Slovenije je bila ustanovljene šele leta 1988, kar je pripomoglo k temu, da so kajakaški zanesenjaki pričeli z obnovo tacenske proge, ki dobi današnjo podobo leta 1990. Nagrada za obnovitev proge je bila organizacija svetovnega prvenstva v kajaku na divjih vodah junija 1991. Proga v Tacnu je tako postala moderen kajakaški center, ki še danes vsako leto gosti vsaj eno veliko mednarodno tekmovanje.

Viri

http://sportdogaja.si/zgodovina/kajak-kanu_na_divjih_vodah
http://www.olympedia.org/sports/CSL
https://sites.google.com/site/kajaknadivjihvodah1/zgodovina-kajaka-na-slovenskem
Enciklopedija športa
Pravila iger
Leksikon športnih panog

Kajak kanu - mirne vode

O športni panogi

Kajakaštvo na mirnih vodah zahteva od tekmovalca predvsem čut za ravnotežje in dobro fizično pripravljenost. V kajaku na mirnih vodah se tekmuje na mirni, stoječi vodi, glavni cilj pa je progo preveslati v najkrajšem času. Proge so različnih dolžin (200m, 500m, 1000m) in označene z zastavicami, pri čemer vsi tekmovalci štartajo hkrati in veslajo samo v eno smer. Štartna mesta tekmovalci pred tekmo izžrebajo. V kanuju uporabljajo »enolistno« veslo, v kajaku pa »dvolistno«, poleg tega vesla v tej športni panogi v čoln ne smejo biti vpeta. Športniki tekmujejo v enojcih, dvojcih ali četvercih tako v moški kot v ženski konkurenci. Oznake za kajak so K-1, K-2, K-4, za kanu pa C-1, C-2 in C-4 (redko).

Zgodovina

Kanuje so pred več tisoč leti razvili in naredili staroselski narodi, ki so poseljevali Severno Ameriko. Beseda kanu izvira iz besede »kenu«, kar pomeni čoln, ki je izdolben iz debla enega drevesa. Kanu je bilo dolgo časa edino prevozno sredstvo za dolge razdalje po vodi predvsem v Severni Ameriki, po Amazonki in v Polineziji. Kajak izvira iz Grenlandije in Aljaske, kjer so jih prvi uporabljali Eskimi. Kajakaštvo na mirnih vodah se je pojavilo v sredini 19. stoletja. Za začetnika kajakštva štejejo Škota Maca Gregorja, ki je leta 1864 s kajakom lastne konstrukcije, imenovanim »Rob Roy«, veslal iz Anglije v Nemčijo. Dve leti kasneje je bil v Londonu ustanovljen prvi kajakaški klub imenovan »The Royal Canoe Club of London«. Hiter razvoj kajakaštva je omogočil patent Nemca Heuricha, ki je leta 1905 iznašel zložljivi kajak. Leta 1294 so na Danskem ustanovili Mednarodno kajakaško zvezo (ICF), leto kasneje pa so že priredili prvo mednarodno tekmovanje. Kajakaštvo se je po I. svetovni vojni razširilo po Evropi, predvsem v Nemčiji in takratni Češkoslovaški. Prvo evropsko prvenstvo je bilo izvedeno leta 1933, prvo svetovno prvenstvo na mirnih vodah pa pet let kasneje, leta 1938.

Kajak na mirnih vodah in olimpijske igre

Kajak na mirnih vodah ima recej daljšo in bogatejšo »olimpijsko zgodovino« kot kajak na divjih vodah, saj je bil na programu olimpijskih iger kot demonstracijski šport že leta 1924, od leta 1936 pa kot del uradnega programa v kajaku in kanuju. Ženske so se olimpijski družini v tej panogi pridružile leta 1948, a so v tem času nastopale samo v kajaku. V preteklosti je bilo na olimpijskih igrah vedno več moških kot ženskih prireditev, za olimpijske igre v Tokiu 2020 pa je prvič na programu enako število ženskih in moških disciplin. Najbolj uspešna reprezentanca v zgodovini olimpijskih iger je Nemčija, za veliko legendo pa velja Nemka Brigit Fisher, ki je med letoma 1980 in 2004 osvojila kar osem zlatih in štiri srebrne medalje.

Kajak na mirnih vodah v Sloveniji

Prvo tekmovanje v kajaku na mirnih vodah na območju bivše Jugoslavije so leta 1947 priredili v Zagrebu. V tistih letih je bilo kajakaštvo v Sloveniji bolj nagnjeno k divjim vodam in klubski tekmovalci se mirnovodaških tekmovanj po letu 1950 niso več udeleževali. V samostojni Sloveniji je ledino v tej športni panogi oral Jernej Župančič Regent, ki je nastopil na dveh olimpijskih igrah: Atene 2004 in v Pekingu leta 2008.