Nogomet

O športni panogi

Nogomet je eden najbolj prepoznavnih in množičnih športov po vsem svetu. Hitrost, moč in spretnost igralcev nogometa poskrbijo za izreden spektakel, pa naj igrajo na uličnem vogalu ali pred tisoči gledalcev. Igralci uporabljajo noge za kratke natančne podaje, zaustavljanje nasprotnega igralca ali pa streljanje močnih strelov na nasprotnikova vrata. Žogo lahko nadzirajo tudi z drugimi deli telesa, razen z rokami. Vsako moštvo sestavlja 11 igralcev, ki skušajo žogo prenašati čez igrišče in dosegati gole ter hkrati preprečiti, da bi gol dosegla nasprotna ekipa. Zadetek je dosežen, ko žoga preleti ravno belo črto med vratnicama, vzporedno z gornjo prečko gola. Tekma traja najmanj 90 minut in je razdeljena na dva polčasa po 45 minut. Sodnik lahko po vsakem polčasu dosodi podaljšek, v primeru izenačenega rezultata pa na nekaterih tekmovanjih igrajo tudi podaljške. Če je tudi po podaljških rezultat še vedno odločen, ekipi streljata enajstmetrovke do končne zmage. Med napadalcem in nasprotnikovim golom mora biti vsaj en obrambni igralec nasprotnega moštva, preden soigralec poda napadalcu žogo. Če se to ne zgodi, je napadalni igralec v t. i. prepovedanem položaju ali »ofsajdu«, zaradi katerega sodnik nasprotnemu moštvu prisodi prosti strel.

Nasprotni moštvi sta oblečeni v drese različnih barv, tako da ju lahko ločijo drugi igralci, sodniki in navijači. Tudi vratarja imata drese drugačnih barv, da ju lahko sodnik razloči v gneči pred vrati. Na rokah imajo vratarji rokavice, kar jim omogoča, da lažje ujamejo žogo. Žoge se lahko vratarji z roko dotaknejo le v kazenskem prostoru. Podplati nogometnih čevljev so opremljeni s čepi, kar igralcem na igrišču omogoča boljši oprijem. Igrišče je dolgo 90-120 m in prekrito s travo ali umetno površino. Razpolavlja ga bela črta, pred goloma, ki stojita na vsaki strani igrišča in sta široka 7,32 m ter visoka 2,44 m, pa se nahaja t. i. kazenski prostor.

Nogometno moštvo je razdeljeno na štiri skupine igralcev: vratar, branilci, igralci sredine ali vezni igralci in napadalci. Branilci pomagajo svojemu vratarju varovati gol in nasprotnim igralcem preprečujejo, da bi dosegli zadetek. Igralci sredine igrajo sredi igrišča, pomagajo branilcem ter povezujejo igro med branilci in napadalci, ki skušajo ustvariti priložnosti za gole in dosegati zadetke.

Nogometa ne igrajo le s po 11 igralci, ampak tudi na druge načine: dvoranski nogomet ali futsal, ki ga igrajo ekipe s po petimi igralci in nogomet na mivki. Kot olimpijska panoga je zaenkrat priznan le nogomet.

Zgodovina

Moderni nogomet začenja svojo zgodbo z ustanovitvijo nogometne zveze v Angliji leta 1863, korenine pa segaj daleč nazaj, saj so podobno igro poznali že stari Kitajci, Grki in Rimljani. Prvič naj bi se pojavil pri Kitajcih okoli leta 200 pr. n . št., kjer se je igra imenovala »tsu chu«. Nogometaši so bili takrat kar vladarji dinastije. V 7. stoletju se nato pri Japoncih zasledi igro, podobno nogometu, imenovano »kemari«. V Firencah je v 14. stoletju obstajala igra z imenom »calcio«. V Britaniji igro prvič zasledimo v 12. stoletju, ko so jo po ulicah igrale tolpe. Goli so bili ponavadi tudi po miljo narazen. Igra je bila zelo nevarna, celo pretepaška in kralji so hoteli nogomet zatreti, vendar so dosegli ravno nasprotno. Športna panoga se je vedno bolj se je razvijala in moderni nogomet pričenja svojo zgodbo z ustanovitvijo nogometne zveze v Angliji leta 1863. Počasi so se uveljavila in začela uporabljati tudi prva pravila.
Najvažnejše spremembe pravil igre skozi zgodovino:

spremembe velikosti igrišča in prepoved igre z roko (1871),
dovoljena igra enega igralca z roko oziroma uvedba vratarja (1872),
zmanjšanje števila igralcev na 11 (1879),
z vstopom Anglije v FIFO so angleška pravila morale uporabljati tudi druge članice (1906),
sprememba pravila offside - nedovoljenega položaja (1925).

Nogomet in olimpijske igre

Na olimpijskih igrah 1900 in 1904 je bil nogomet predstavitveni šport in nasploh prvi kolektivni. Od leta 1908, ko je na olimpijskih igrah v Londonu nastopilo le šest reprezentanc, je bil prisoten na vsakih igrah, razen leta 1932, medtem ko se je ženski nogomet uvrstil na igre šele leta 1996. Na olimpijskih igrah velja pravilo, da lahko na olimpijskih turnirjih nastopijo le igralci, mlajši od 23 let, z izjemo treh igralcev, ki lahko to starostno mejo presežejo. Nogomet je tud zaradi tega pravila tako menda edini šport, kjer je naslov svetovnega prvaka bolj čislan kot naslov olimpijskega prvaka.

Nogomet v Sloveniji

Zametki slovenskega nogometa segajo v leto 1909, ko je profesor Stanko Bloudek prinesel iz Češke prvo športno opremo za nogometaše. Leta 1910 je bilo ustvarjeno prvo športno društvo NK Hermez. Gimnazijci, ki so ustanovili ta klub so istega leta odigrali prvo nogometno tekmo na slovenskem. Po I. svetovni vojni so v Sloveniji nastali številni nogometni klubi, po II. svetovni vojni, natančneje leta 1948, pa je bila ustanovljena Nogometna zveza Slovenije, ki pa jo je Jugoslavija že po štirih letih obstoja ukinila. V času nekdanje Jugoslavije sta v 1. jugoslovanski ligi igrala dva najboljša slovenska nogometna kluba: NK Olimpija in NK Maribor. Za jugoslovansko reprezentanco je zaigralo malo slovenskih nogometašev, saj niso bili najbolj cenjeni. Na olimpijskih igrah sta leta 1984 v Los Angelesu za Jugoslavijo nastopila Srečko Katanec in Marko Elsner, Srečko Katanec tudi štiri leta kasneje v Seulu.

Osamosvojitev Slovenije je bila za nogometno sceno pomembna prelomnica in štiri dni po osamosvojitvi Slovenije je tudi NZS (Nogometna Zveza Slovenije) prekinila vse stike z NZJ (Nogometna Zveza Jugoslavije). Slovenija je takrat dobila tudi že samostojno reprezentanco, katere prvi selektor je bil Bojan Prašnikar, nasledil pa ga je Srečko Katanec. Katanec je z reprezentanco dosegel dva vidna rezultata: uvrstitev na evropsko prvenstvo leta 2000 in dve leti kasneje na svetovno prvenstvo. Sloveniji se je po tem le še enkrat uspelo uvrstiti na SP in to leta 2010 v dodatnih kvalifikacijah proti Rusiji.