Dresura
O športni panogi
Dresurna tekmovanja ocenjujejo harmonični razvoj konjevega telesa in njegove spretnosti ter zahtevajo med konjem in jahačem visoko stopnjo medsebojnega razumevanja. Tekmovalci morajo odjahati uradne naloge, ki vsebujejo razne hode, zaustavljanja, spremembe smeri, vaje in like, pri čemer jahač uporablja tihe ukaze, s katerimi konju pove, da mora narediti zaporedje gibov. Gibi vključujejo hojo, drnec in lahen drnec ter morajo biti izvedeni v predpisanem vrstnem redu. V zaključni rundi jahač izbere, kaj želi pokazati sodnikom. Program poteka ob glasbi. Če naredi tekmovalec napako, ga opozorijo z zvonom, pri čemer mora nalogo nadaljevati z mesta, kjer je bila storjena napaka. Naloga se konča z zaključnim pozdravom, nakar tekmovalec zapusti tekmovalni prostor. Za vsako napako, popravljeno ali ne, za vsako opustitev in vajo, izvršeno v nepravilnem vrstnem redu, se tekmovalce kaznuje: prvič – z izgubo dveh točk, drugič – z izgubo 4točk, tretjič – z izgubo 8 točk, vendar sme tekmovalec odjahati do konca. Vsak sodnik vajo oceni s točkami od 1 do 10.Mednarodna tekmovanja morajo potekati v popolnoma ravnem peščenem tekmovalnem prostoru, ki meri 20x60 m. Na sredini je označena linija, poleg tega je tekmovalni prostor na zunanjih stranicah, približno 0,5 m izven ograjice, ki označuje rob tekmovalnega prostora, označen z zunanjimi oznakami, ki nosijo črne ali bele črke. S črkami, ki so razporejene tudi znotraj tekmovalnega prostora po srednji liniji, označujejo mesta, kjer mora biti določen del naloge izveden. Na znak sodnika vstopi tekmovalec v tekmovalni prostor, se ustavi in pozdrvi. Nalogo nato odjaha popolnoma na pamet in se vaje si morajo slediti v vrstnem redu, kot je navedeno v ocenjevani poli.
Zgodovina
Iz 14. stoletja pred našim štetjem je znan prvi priročnik o dresuri, ki so ga sestavili v Mali Aziji vladajoči Hetiti, ki so mlade Hetite so pošiljali na dvor Hature, da bi se tam učili umetnosti jahanja. V času antike so konjeniške dogodke, podobne dresurnemu jahanju, prirejali v sklopu olimpijskih iger, preporod pa je dresurna umetnost doživela v času renesanse. Posamezne lekcije, ki so še danes v dresurnih nalogah, so se razvile iz praktične potrebe pri bojevanju vitezov in konjeniških formacij. Tudi uporaba ročnega strelnega orožja je terjala nove dresurne lekcije. Ob koncu 19. stoletja so posamezne nacionalne jahalne zveze pričele prirejati tekmovanja v dresurnem jahanju.Dresura in olimijske igre
Glede na dolgo zgodovino dresurnega jahanja ni presenetljivo, da je bila umetnost jahanja v polnem razcvetu že v času prvih antičnih olimpijskih iger, ko so prikazovali zmogljivost konja, negovo ubogljivost in figure, ter prirejali jahaške igre. Na olimpijskih igrah moderne dobe se dresurno jahanje prvič pojavi leta 1912 v Stockholmu, ekipna dresura pa je bila na program olimpijskih iger dodana šele leta 1928 v Amsterdamu. Od tega leta sta na programu obe disciplini – tako individualna kot ekipna, z izjemo leta 1960, ko je bilo iz programa izpuščeno posamezno tekmovanje. Do leta 1948 so bili olimpijski konjeniški dogodki omejeni samo na vojaške častnike in moške. Leta 1952 se je to spremenilo in od tega leta dalje je dresura je na olimpijskih igrah odprta za oba spola. Olimpijska tekmovanja v dresurnem jahanju so bila običajno sestavljena iz dveh ali treh krogov, pri čemer je bilo za vsak krog opravljeno točkovanje, po vsakem krogu pa so izpadli nižje uvrščeni tekmovalci. Od leta 1996 je olimpijska dresura sestavljena iz treh faz - Grand Prix, Grand Prix Special in Grand Prix Freestyle.Viri
- Pravila iger
- Enciklopedija športa
- Leksikon športnih panog
- http://www.olympedia.org/sports/EDR
Eventing
O športni panogi
Eventing je kombinirano tekmovanje, ki ga sestavljajo tri različna konjeniška tekmovanja: dresura, vzdržljivost ali kros in preskakovanje ovir. Tekmovanje poteka v treh zaporednih dnevih, vsak tekmovalec pa mora jahati ves čas istega konja. Tekmovanje je preizkušnja harmoničnega razvoja konja, preizkušnja hitrosti, vzdržljivosti in spretnosti v preskakovanju zaprek, zahteva pa tudi popolno razumevanje med konjem in jahačem. Konji, ki nastopajo na mednarodni ravni, morajo biti visoki najmanj 152 cm in biti stari najmanj 6 let, medtem ko morajo biti jahači stari najmanj 18 let.Prvi dan jahači tekmujejo v dresuri, pri čemer so pravila na splošno enaka kot za druga dresurna tekmovanja z nekaj specifičnimi izjemami. Drugi dan se tekmovalci preizkusijo v vzdržljivosti. Namen tega tekmovanja je preizkus hitrosti, vzdržljivosti in spretnosti v preskakovanju ovir. Drugi dan je bil v preteklosti razdeljen na štiri faze: poti in steze – steeplechase – poti in steze – kros, danes pa je na sporedu olimpijskih iger drugi dan na sporedu samo kros. Zadnji, tretji dan jahači tekmujejo v preskakovanju ovir, namen tekmovanja pa je preizkusiti, ali so konji po tekmovanju vzdržljivosti še sposobni za delo.
Zgodovina
Tridnevna preizkušnja pa prav tako izhaja iz vojske, kjer morajo vojaški konji po dolgih razdaljah in ovirah opraviti natančno manevriranje v paradi. Nemški in avstroogrski oficirji so izvedli leta 1882 šestdnevno tekmovanje na progi Berlin-Dunaj. S podobnimi preizkušnjami so jim kasneje sledili tudi drugi narodi, prvo preiskušnjo za vsestransko tekmovanje pa sta dali nato na prelomu stoletja Francija in Italija s svojimi tekmovanji čez drn in strn v galopu.Eventing in olimpijske igre
Eventing se prvič na olimpijskih igrah pojavi leta 1920 v Antwerpnu in je od takrat neprestano del programa olimpijskih iger, vedno s posameznimi in ekipnimi prireditvami. Od 1912 do 1948 so bili konjeniški dogodki na olimpijskih igrah omejeni na vojaške častnike in moške. Leta 1952 so bili dogodki odprti za civiliste, vendar prireditve ženskam niso omogočale tekmovanja do leta 1964. V letih 2004 in 2005 se je oblika športa močno spremenila z oblikovanjem "kratkega" oz. "spremenjenega" formata, ki je faze A, B in C izključil iz dneva vzdržljivosti. Primarni razlog za izključitev teh faz je bil, da je Mednarodni olimpijski komite razmišljal, da bi disciplino tekmovanja opustil z olimpijskih iger zaradi stroškov in velike površine, potrebne za vzdržljivostni del tekmovanja.Viri
- Leksikon športnih panog
- Enciklopedija športa
- Pravila iger
- http://www.olympedia.org/sports/EVE
Preskakovanje ovir
O športni panogi
Preskakovalci ovir so spretni jezdeci, ki znajo konja zelo hitro in čisto voditi po progi z visokimi ovirami. Če konj podre ograjo, se pred njo ustavi (zavrnitev) ali pa se ji izogne, jahač dobi 4 kazenske točke. Če jahač pade s konja, doživi dve zavrnitvi, izbere napačno zaporedje ovir ali ne prečka črti za štart in cilj, izpade iz tekmovanja. Na progi z ovirami, ki se imenuje prarkur, je več različnih vrst ovir ali zaprek, ki so oštevilčene po vrstnem redu preskakovanja. Poznamo na primer:
- široko oviro, ki jo sestavljata ograji iz prečnih drogov, postavljeni druga pri drugi, da je skok širši;
- vodna ovira je jarek, napolnjen z vodo, pri čemer se konj ne sme dotakniti vode, ko skoči čez jarek;
- kombinacija je skupina dveh ali treh ovir, ki so postavljene tako, da lahko konj med njimi naredi le dva koraka.
Zgodovina
Čeprav je bil konjeniški šport v antiki zelo visko razvit, ni iz tega časa nobenih dokazov o jahalnih turnirjih, ki bi ustrezali današnjim pojmom. Šele v baročnih in fevdalnih lovih in v odprti formacijski taktiki konjenice 19. stoletja se je postopoma razvijal neke vrste skakalni slog. Vendar pa je bil takrat konj zaradi močnega vpliva vajeti močno oviran v prostem skoku, zaradi česar so jahači z močnim nagibanjem prenašali težišče daleč nazaj, zato so bili padci s smrtnimi izzidi ali hudimi poškodbami zelo pogosti. Okrog leta 1900 je italijanski mojster Frederico Caprilli vpeljal novo metodo, ki jo je razvil pri opazovanju konja v prostem skoku. Učil je, da je treba konjski hrbet razbremeniti, sprostit glavo in vrat, se prilagoditi gibanju konja in s tem omogočiti svobodno izvedbo skoka. »Italijanski slog« je tako postal nov skakalni slog, kar je močno vplivalo na razvoj skakanja.Preskakovanje ovir in olimpijske igre
Že leta 1900 so na olimpijskih igrah v Parizu priredili tekmovanje v skakanju v višino in širino, že od leta 1912 (OI v Stockholmu) dalje pa je ta disciplina stalna olimpijska preizkušnja. Leta 1948 so bili olimpijski konjeniški dogodki omejeni samo na vojaške častnike in moške, leta 1952 pa so to spremenili in od takrat v preskakovanju ovir na olimpijskih igrah mešano tekmujejo moški in ženske v posameznih in ekipnih disciplinah. Vsak dogodek obsega več krogov, pri čemer se po vsakem krogu izločijo nižje uvrščeni tekmovalci ali ekipe. Zmaga jahač z najmanj kazenskimi točkami.Viri
- Enciklopedija špora
- Leksikon športnih panog
- http://www.olympedia.org/sports/EQU
- Pravila iger
